TORA Atelje za umetnost in filozofijo bonsaja

10. Noelanders Trophy je v Belgijsko mestece Zolder (mogoče se kdo še spomni, da sta tam Hauptman in Klemenčič osvojila odlični 4. in 5. mesto na SP v kolesarstvu) privabil večino evropske bonsajske smetane. Marcu Noelandersu je v desetih letih iz lokalne klubske razstave uspelo razviti prireditev, ki sodi med najkvalitetnejše tovrstne dogodke na Stari celini. Razstava na najvišjem nivoju je navdušila, nekoliko manj dobro so bile pripravljene dvodnevne demonstracije Kevina Wilsona, Salvatoreja Liporaceja in gosta iz ZDA Dana Quattlebauma. Manjkal je namreč moderator, ki bi predstave trojice povezoval in približal stotniji gledalcev v dvorani kulturnega centra. Prvič v zgodovini razstave je bil za najboljši bonsaj razglašen listavec – japonski javor Nemca Uda Fischerja.

Ekskurzija v organizaciji Tore je imela natrpan urnik: v petek popoldan obisk bonsajskega centra v Munsterlandu v Nemčiji, v soboto dopoldan Ginkgo center v Belgiji, potem pa še dva dni demonstracij in razstave v Zolderju na Noleanders Trophy.

V petek pozno popoldan smo nekoliko razočarani zapuščali Nemčijo, saj je bila ponudba v centru v Munsterlandu skromna; sicer vzorno urejen center je bil praktično prazen, večino dreves so razprodali že v sezoni, nove pošiljke še ni bilo, bogata je bila le ponudba posod, ki jim je namenjena cela mansarda glavne stavbe. Ni hudič, da v takšni ponudbi človek ne bi našel kaj primernega za svoje drevo! Tako ali tako pa je bil ta obisk zgolj uvod v nadaljevanje čudovitega konca tedna. Kaj si lahko obetamo, je nakazalo že odlično vzdušje na večerji v hotelu …

Konec tedna v Belgiji smo začeli z obiskom Ginkgo centra, kjer je Danny Use v dolgih letih nakopičil pravo zakladnico izjemnega bonsajskega materiala. Po dveh urah transa smo do zadnjega kotička napolnili kombi – v Slovenijo prihaja nekaj odličnih dreves, ki jih čaka sijajna bonsajska prihodnost.

„Khmm … A vsi ste prišli le s tem kombijem,“ je pred odhodom, potem, ko nam je postregla z vrčkom piva, previdno vprašala Dannyjeva žena. Potem pa, ko je ugotovila, da ima Rajetov kombi za vozniškim še eno vrsto sedežev, le priznala: „Sem že mislila, da vas bom morala fotografirati za knjigo rekordov. Šest kereljcev na treh sedežih! Ja, zdaj mi je že bolj jasno,“ smo se v smehu in polni pričakovanja odpravili iz centra proti uro in pol oddaljenemu Zolderju – na veliki cilj naše ekskurzije.

Kulturni center v Zolderju je bil nabito poln zvezdnikov evropske bonsajske scene; to so preprosti, dostopni fantje, na vsakem koraku pripravljeni na pogovor v katerem mimogrede navržejo še kakšen nasvet. Če si tega od njih želiš seveda.

Že prvi krog po razstavnem prostoru je ovrgel vse morebitne dvome v kvaliteto razstavljenih bonsajev: na ogled so bile dih jemajoče umetnine. Prevladovale so klasične vrste – kitajski brini in bori med iglavci in javorji med listavci. Ampak prav vsako drevo je bilo na razstavo skrbno pripravljeno, v odlični formi in prava paša za oči.

Nagrado je tokrat odnesel Udo Fischer z uvoženim japonskim javorjem (Acer buergerianum) v slogu išidzuki (na kamen). Na drevesu ni najti nobene napaka, je praktično idealno. Nekateri so podvomili le v to, ali je uvoženim drevesom smiselno dodeljevati nagrade. Morda bi si večjo pozornost zaslužili evropski jamadoriji, ki za japonskimi zaostajajo le po letih vzgoje. Ampak tudi na tem področju je Evropa Japoncem vsak dan bližje …

Popoldan smo dočakali začetek demonstracije izbranih mojstrov: s svojim značilnim robatim humorjem starega rokerja in izjemnim znanjem je navdušil Britanec Kevin Wilson – iz težkega materiala je ustvaril vrhunsko polkaskado („Zato, ker jih ne morem nehat delat, polkaskade namreč); Italijan Salvatore Liporace je nastopil v svojem umirjenem slogu, na prvi pogled enostavno drevo se je na koncu uprlo predvidenemu načrtu in Liporace se je moral zateči k zasilni rešitvi, zato pa je mimogrede opravil predavanje o vršičkanju borov, presajanju jamadorijev in svoji pogruntavščini: Liporacejevem bypassu; Američan Dana Quattlebaum je bil pač gost z druge strani Atlantika. V opravičilo – delal je na njemu nepoznanih vrstah evropskega macesna in alpskega brina.

„Uf se pozna, da smo polni. Vtisov,“ je z enostavnimi besedami ob tem, ko je kombi puščal dušo na nemških avtocestah, pribil Rajko. In nič drugače: nekaj novega znanja, idej, predvsem pa nove energije se bo v prihajajočih mesecih na naših izdelkih gotovo poznalo!

TOMAŽ KOVŠCA