TEHNIKE

Tehnike

Tehnike: žičenje, obrezovanje, vršičkanje

OSNOVE ŽIČENJA

Avtor: Tomaž Hafner

Opisane so osnove. Priporočamo obisk začetnega tečaja!

Redko katera drevesa lahko oblikujemo le z obrezovanjem vej, večini je potrebno pomagati z ožičenjem debla in vej. Ožičeno vejo s krivljenjem lahko oblikujemo in hkrati usmerimo njeno rast v želeno smer. Žičenje je zato ena od najbolj osnovnih tehnik oblikovanja bonsaja. Žica na veji opravlja podobno funkcijo kot mavec na zlomljenem udu: ko vejo ukrivimo, povzročimo majhne razpoke v strukturi njenega lesa, žica nato obdrži vejo v želeni obliki, dokler se veja ne zaceli. Nato žico odstranimo, veja pa obdrži obliko, ki smo ji jo dali na začetku.

Orodje, vrste žice
Osnovno orodje za žičenje sestavljajo klešče za ščipanje žice in klešče za krivljenje žice (ki seuporabljajo tudi za oblikovanje jina). Začetniki lahko nadomestijo te posebne klešče z navadnimielektričarskimi kleščami za žico in kombiniranimi kleščami. Vendar pa je delo s posebej oblikovanim orodjem veliko hitrejše in lažje.

Žica, ki se uporablja, mora biti mehka, ko se navija in čvrsta, ko drži vejo, odporna na vremenske pojave in lahka za odstranjevanje. Navadna železna žica ni dobra, ker rjavi, se težko navija in odstrani.Potrebne lastnosti imata dve vrsti žice – eloksiran aluminij in prekaljen baker. Vsaka ima svoje prednosti in slabosti.

Eloksiran aluminij:
Eloksacija je proces, ki aluminij potemni, da se ne sveti in ni moteč. Dobi se ga v večini specializiranih trgovin, je lahek, nekaj dražji od bakra, manj močan (zato je potrebno uporabiti debelejšo žico), a se ga lahko večkrat prepogne in uporabi.

Prekaljen baker:
Bakreno žico (električarsko, za previjanje elektromotorjev) je potrebno prekaliti. Žico z ognjem enakomerno segrejemo, da zažari v rdeči barvi. Paziti moramo le, da ga ne segrejemo preveč, saj postane krhek oziroma se nam lahko celo stali. Nato žico ohladimo, lahko počasi ali pa hitro – tako, da jo vržemo v mrzlo vodo. S tem baker pridobi lastnosti, ki jih s pridom izkoristimo pri žičenju. Postane zelo mehak in ga je lahko ovijati. Ko pa ga enkrat ukrivimo, postane zelo trd in zlahka drži obliko veje. Hkrati pa to pomeni, da ga lahko uporabimo le enkrat, saj ga je potem zelo težko kriviti.

Kdaj žičimo?
Žičimo le zdrava in močna drevesa. Praktično lahko žičimo celo leto. Manj primeren čas je le zima. Če drevesa žičimo takrat, moramo upoštevati, da imajo bolj krhke veje in zato potrebujejo zaščito pred morebitnim hujšim mrazom. Za večino vrst je najbolj primeren čas zgodaj spomladi. To velja zlasti za listavce, ki takrat nimajo listja, ki bi nas oviralo pri delu. Drevesa, ki jih razlistimo zgodaj poleti, lahko ožičimo takrat. Pri žičenju na jesen pazimo, da ima drevo še dovolj časa, da zaceli morebitne večje razpoke ali kakšna večja krivljenja.
Iglavce lahko žičimo celo leto, a najbolje od zgodnje pomladi do pozne jeseni.
Sobne bonsaje (tropske rastline – npr. fikuse) lahko žičimo celo leto.

Kako žičimo?
Žičenje je ena od osnovnih tehnik oblikovanja bonsaja, zato jo moramo zelo dobro obvladati. Žica na bonsaju ne sme delovati moteče. Dobro ožičena veja izgleda lepo, medtem ko slabo ožičena, nametana in prekrižana žica deluje zelo moteče in grdo. Po načelu: »Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo,« je za začetnike priporočljivo, da čimveč vadijo in čimprej osvojijo to tehniko. Najbolje je, da se učijo in vadijo žičenje kar na odrezani veji z drevesa ali grma. Tako se izognemo težavam, ko žičimo svoj bonsaj. Žica mora biti v rahlem stiku z lubjem veje oziroma debla. Pri ovijanju ne smemo povoziti in stisniti pod žico nobenih poganjkov, listov ali iglic.

Žico navijamo na vejo ali deblo pod približnim kotom 45 stopinj. Pod tem kotom žica najbolj čvrsto drži obliko veje in ima največjo moč. Če žičimo pod večjim ali manjšim kotom, to moč izgubljamo.

Izbrati moramo tako debelo žico, da bo veja obdržala obliko, ko jo ukrivimo. Če veja ne ostane v položaju, v katerega smo jo ukrivili, moramo ponovno ožičiti z debelejšo žico, ali pa tesno ob isto žico naviti še eno. Žice se ne smejo križati. Potrebna debelina žice bo odvisna od vrste žice, ki jo uporabljamo, od debeline veje, vrste drevesa, starosti in spremembe oblike veje. Poleg tega žica ne sme biti predebela, da ne moti pri krivljenju in oblikovanju veje. Ko se veja proti koncu tanjša, odrežemo debelejšo žico (rdeča) in nekaj zavojev nižje začnemo ter nadaljujemo z drugo, tanjšo (modra).
Ko krivimo vejo, je zelo pomembno, da to storimo tako, da je žica na zunanji strani krivine. Le tako nudi veji oporo in preprečuje, da bi počila. Če je žica znotraj krivine, lahko veja veliko hitreje poči. Vejo krivimo zelo počasi, da pod prsti lahko pravočasno začutimo, kdaj veja začne pokati in s krivljenjem prenehamo.
Zaradi istega razloga je zelo pomembno, da gre pri prehodu žice z debla na vejo, ta preko veje in ne pod njo. Večino vej se krivi navzdol, zato potrebujejo oporo zgoraj.

Zelo važno je, da vsak začetek žice zasidramo. Žica mora trdno ostati na svojem mestu in se med krivljenjem ne sme premikati. Pri žičenju debla žico zapičimo nekaj centimetrov kar v zemljo in nato nadaljujemo z ovijanjem po deblu navzgor. Če žičimo samo eno vejo, zasidramo žico tako, da naredimo nekaj ovojev nižje ali višje na deblu in šele nato preidemo na vejo. Še najbolje je, če ožičimo naenkrat dve veji, ki sta si blizu, saj tako ena drugi služita za sidro. Ne smemo pa ožičiti skupaj veji, ki sta ena nasproti druge, saj tako ustvarimo vzvod oz. tehtnico, ki se premika in ne nudi zadostne opore.

Pri žičenju ene same veje pa lahko uporabimo tudi tako imenovano kravato. Z žico naredimo zanko okoli debla, gremo z enim koncem žice pod vejo in nato na drugi strani s koncem druge žice skupaj začnemo žičiti, s prehodom na vejo z zgornje strani. Ko se veja stanjša, lahko eno žico odrežemo in nadaljujemo naprej samo z eno žico.

Ko žičimo, pogosto naletimo na rogovilo. To ožičimo tako, da je žica enakomerno zasidrana za rogovilo in na obe veji prehaja z zgornje strani.
Na koncu vsake veje moramo z žico narediti zaključek. Zadnji zavoj naredimo pod kotom 90 stopinj in tako ustvarimo odprto zanko. Če bi na koncu pustili 45 stopinjski kot, bi se veja ob premikanju lahko sama izmaknila.

Pri žičenju se držimo določenega vrstnega reda. Najprej žičimo z debelejšo žico, nato pa z vedno tanjšo. Primer: najprej ožičimo deblo (rdeča žica), nato ožičimo primarno vejo (modra žica), nazadnje pa še tanjše sekundarne vejice (črna žica). Šele ko ožičimo eno vejo do konca, preidemo na žičenje druge. Ko je ožičeno celo drevo, pa lahko začnemo s krivljenjem in oblikovanjem.
Kdaj odstranimo žico?
Kako dolgo mora biti veja ožičena, da obdrži obliko, je odvisno od vrste, starosti drevesa in debeline veje. Ponavadi žico odstranimo po eni rastni sezoni. Če veja ne obdrži želene oblike, jo je potrebno ponovno ožičiti. Žico pa je potrebno odstraniti takoj, ko opazimo, da se je zaradi debeljenja veje začela zajedati v lubje. Žice ne odstranjujemo z odvijanjem, saj žica otrdi in zelo hitro lahko poškodujemo lubje ali veje. Odstranimo jo tako, da jo odščipnemo na vsakem zavoju.

Za konec pa še, kako ne sme izgledati vaše drevo po žičenju. Napake, ki jih ne smete narediti:
– ohlapno navita žica,
– križanje žic,
– napačen prehod na vejo,
– preveč gosto navita žica,
– preredko navita žica,
– brez zaključka,
– stisnjen poganjek,
– neožičena veja.

OBREZOVANJE IN VRŠIČKANJE

Redno obrezovanje je najpomembnejša metoda, s katero ohranjamo bonsaje majhne. Krajšanje vej da bonsaju osnovno obliko, žičenje pa k temu pripomore. Pogostnost in količina obrezovanja sta odvisni od faze razvoja, velikosti, časa in vrste drevesa. Večina dreves je apikalno dominantnih. Njihova rast je močnejša v vrhu krošnje in ob koncih vej. Izjeme so azeleje in še nekatere vrste, kar upoštevamo pri obrezovanju.
Lepo oblikovan bonsaj mora imeti poleg glavne veje, vejice prve, druge in tretje stopnje. Vse nove, odvečne poganjke in brste sproti in redno odstranjujemo. Uporabljamo zelo ostre škarje in škarjice, konkavne klešče in posebne žagice, orodje, posebej narejeno za oblikovanje bonsajev. Poleg orodja so potrebni še teoretično znanje, vaja in potrpežljivost.
Katerokoli drevo želite oblikovati v bonsaj, potrebuje vašo idejo – zamisel o končni obliki. Upoštevamo še nekaj estetskih pravil. Če dve veji rasteta ena nasproti druge v isti višini debla, glede na želeno obliko eno odstranimo. Prav tako praviloma odrežemo vse lateralne veje, ki rastejo navpično ali navzdol, oziroma se križajo z deblom. Rez opravimo s konkavnimi škarjami. Rana se bo tako lepše zacelila in bo manj opazna.

Če dopustimo, da se novi poganjki nekontrolirano razvijajo, drevo izgubi obliko in veje postanejo predebele. Medtem lahko odmrejo notranje veje, ker je rastna energija usmerjena v vrh in zunanje veje. Zato moramo nove poganjke redno krajšati oziroma odstranjevati. Kolikokrat to naredimo, je odvisno od vrste drevesa. Nekatere odganjajo samo enkrat spomladi, druge pa vse do pozne jeseni. Koliko in kako ji krajšamo, je odvisno od vrste in želene oblike. Novih poganjkov ne režemo, če želimo novo vejo oziroma jih ne krajšamo toliko časa, dokler ne dosežejo želene debeline. Redno obrezovanje z žičenjem omogočijo lepo razvejanost in krošnjo, ki razvijajo manjše liste ali iglice. Cvetoče vrste obrezujemo samo po cvetenju.

Iglavcem redno in pravočasno pinciramo, skrajšujemo poganjke, jih vršičkamo. S tem dosežemo rast novih spečih brstov in skrajšujemo dolžino iglic. Tehnike se razlikujejo od vrste iglavca.

Vsak bonsajist stremi k proporcionalnosti debla, vej in listov. Velikost listov zmanjšujemo na več načinov. Sredi poletja jih lahko porežemo, bonsaj razlistimo, s posebnimi, ostrimi škarjicami, ščipalkami listov. Seveda mora biti drevo močno in zdravo. Nove poganjke bodo krasili manjši listi. Za bonsaj bo manj stresno, če razlistamo polovico vej naenkrat, drugo polovico pa čez štirinajst dni. Pred in po razlistanju dreves ne gnojimo in jih hkrati manj zalivamo. Dokler ne začnejo odganjati novih poganjkov, jih imamo v senci.

MRTEV LES – džin in šari. Mrtev les na bonsajih v obliki džina ali šarija da drevesom iglavcev poseben, efektiven izgled. Džin v naravi nastane, ko se zaradi vetra ali snega odlomi veja ali ta naravno odmre. Pri bonsajih v ta namen uporabimo veje, ki so za oblikovanje krošnje odvečne ali moteče. Teh ne odrežemo pri deblu, marveč pustimo štrcelj, iz katerega oblikujemo džin. Uporabimo v ta namen izdelano posebno orodje, ki ga dobimo v specializiranih prodajalnah in našem centru. Obdelan les zaščitimo s premazom apnenega žvepla – džin tekočino. Da nam uspe oblikovati čim naravnejši videz džina, poleg orodja potrebujemo še veliko vaje.

Veliko odmrlega lesa, praviloma debla, imenujemo šari. Vidna živa vena hrani celo krošnjo. Preden se lotimo oblikovanja šarija, je priporočljivo obiskati strokovne delavnice.

Comments are closed